Poškodbe sklepnega hrustanca

Sklepni hrustanec je gladka čvrsto elastična prevleka kosti v predelu sklepov. Njegova natančna pojavnost poškodb ni znana, literatura pa navaja, da se ta ugotovi pri kar 63% artroskopskih operacij kolenskega sklepa (Curl in sodelavci, 1997).

Vzroki za poškodbo sklepnega hrustanca so v veliki meri hipotetični in so odvisno od starosti in stopnje aktivnosti (Minas, 1998). Poškodbe kolenskih vezi, še posebej prednje križne vezi so ene tistih, ki značilno pripomorejo k poškodbi sklepnega hrustanca.

Poškodbe sklepnega hrustanca se glede na stopnjo prizadetosti hrustanca delijo na 4 stopnje. V primeru 1. stopnje govorimo o zmehčanju hrustanca, v primeru 2. stopnje govorimo o prizadetostih sklepnega hrustanca, ki segajo do polovice debeline sklepnega hrustanca, v primeru 3. in 4. stopnje pa govorimo o prizadetostih sklepnega hrustanca, ki segajo čez polovico debeline sklepnega hrustanca.

Poškodbe sklepnega hrustanca se ugotavljajo s pomočjo kliničnega pregleda, rentgenskega slikanja in magnetne resonance.

Poškodbe sklepnega hrustanca le delne debeline ponavadi ne zahtevajo operativnega zdravljenja, poškodbe hrustanca cele debeline pa običajno zdravimo operativno.

Ne-operativno zdravljenje vključuje mobilizacijo kolenskega sklepa za dosego in vzdrževanje optimalne gibljivosti kolenskega sklepa in trening mišične moči in vzdržljivosti z namenom doseči optimalno mišično moč in razmerje med sprednjo in zadnjo stegensko mišico. Velikokrat so poškodbe sklepnega hrustanca povezane z prekomerno telesno težo. V takšnih primerih je potrebno telesno težo primerno zmanjšati.

Operativne metode zdravljenje pa vključujejo: zgladitev z brivnikom, »mikrofrakturiranje«, »mozaikoplastiko« in vsaditev vzgojenega hrustanca. Najpogosteje uporabljana metoda je »mikrofrakturiranje«, pri kateri se s posebnimi šili nalomi podhrustančno kost v predelu defekta hrustanca, s čimer se sproži rast novega hrustanca. Ta metoda se izvaja artroskopsko in je zato pri kritju hrustančnih defektov operacija prve izbire. Prenašanje hrustančno-kostnih čepkov iz neobremenjenih predelov kolena na obremenjene dele, kjer ni hrustanca, predstavlja še eno operativno možnost. Zaradi podobnosti s sestavljanjem mozaikov jo imenujemo tudi »mozaikoplastika«.

Slabosti metode sta, da večinoma zahteva odprto operacijo in možnost kritje defektov le do 3 cm2. Transplantacija v laboratoriju vzgojenih hrustančnih celic zahteva dva operativna posega. Prvi je artroskopski, v okviru katerega odvzamemo sklepni hrustanec. Nekaj tednov za tem sledi še odprta operacija. Predvsem laboratorijski del metode je drag, kar predstavlja glavno omejitev za širšo uporabo.

Avtor: Arthron, Zavod za sklepne in športne poškodbe